Kraj in čas:
Medvode in Domžale, 18. - 30. oktober 2018
Opis:
Ni važno kaj je res, ampak kaj verjamemo, da je res. Če nekaj dojemamo kot neprijetno, potem tako je. Vse kar ljudje čutimo, da ni OK, se šteje za neželeno vedenje. Svet namreč ni črno-bel in posameznikovo dojemanje nasilja je subtilno.
Udeleženci delavnic so tudi tokrat ob besedi nasilje najprej pomislili na fizično nasilje (tepež, klofutanje, ščipanje). Videti je, da to obliko nasilja najbolje razumemo. Seveda pa je fizično nasilje, ki ga doživljajo starejši lahko nekoliko drugačno. Primer: gospa je nekoliko zamudila na delavnico in se opravičila, da se je kopala in je to malce dlje trajalo. Odgovorimo ji, da ni nič hudega, nakar zašepeta: ”Veste, so me mavžali!”. Negovalci tega niso naredili zanalašč, ampak gospa je to tako dojela. Postala je objekt, ki ga je treba umiti. Tako lahko tudi grobo nego razumemo kot fizično nasilje.
Ponovno smo prišli do ugotovitve, da je kljub vsemu še vedno največ prisotnega psihičnega nasilja, zato smo spregovorili tudi o transakcijski analizi – upravljanju konfliktov s pomočjo komuniciranja. Osnovne predpostavke transakcijske analize so, da ima vsakdo sposobnost, da razmišlja, da odloča o svojem življenju in lahko te odločitve spreminja. Naša osebnost je sestavljena iz treh osnovnih stanj jaza, ki jih poimenujemo Odrasli, Starš in Otrok. Kadar se vedemo, razmišljamo in čutimo kot takrat, ko smo bili otroci, pravimo da smo v ego stanju Otroka. Kadar se vedemo, razmišljamo in čutimo na način, ki smo ga prevzeli od svojih staršev ali starševskih figur, pravimo da smo v ego stanju Starša. Kadar pa se vedemo na način, ki je neposreden odgovor na situacijo tukaj in sedaj ter pri tem uporabljamo spretnosti odrasle osebe pravimo, da smo v ego stanju Odraslega. Komunikacija med dvema osebama je sestavljena iz transakcijskega dražljaja prve osebe, odgovora druge osebe in povratnega odgovora prve osebe na ta odgovor. Sogovornika lahko naslovimo iz enega izmed treh ego stanj in sogovornik nam lahko odgovori iz enega izmed njegovih treh ego stanj. Ključ dobre komunikacije je, da se naučimo komunicirati iz odraslega na odraslo ego stanje – to moramo vaditi in pa začeti moramo pri sebi.
Vedno bomo poudarili, kako pomembno je, da nismo tiho. Kako pomembno je, da se o nasilju nad starejšimi ne pogovarjamo samo s strokovnimi delavci, ampak v prvi vrsti z ljudmi, ki to doživljajo. Najpogostejša besedna zveza, ki smo jo prav gotovo vsi slišali kot otroci je ”malo potrpi”. Saj kaj je že treba potrpeti, ampak bolečini, ki izhaja iz odnosov, ne rabimo biti izpostavljeni.
Veliko mora pri tem narediti tudi država – zaposliti dovolj medicinskih sester, negovalcev, da bodo lahko poskrbeli za vse stanovalce domov za starejše (da jih ne bodo več ”mavžali”) in da ne bodo sami izgoreli zaradi stresa. Pomen medgeneracijskega povezovanja in naučiti se živeti skupaj, še nista bila bolj pomembna, kot sta danes. Ali nam bo uspelo? Mogoče ne vedno, ampak vedno bolj pogosto.