Kraj in čas:
Svet, 15.6. 2018
Opis:
Oče in njegov 2 leti star sin sta se sprehajala po parku, ko je sin opazil srako in rekel: “Oči, kaj je to?” Oče je odgovoril: “Sraka!.” Sin zagleda drugo srako in vpraša: “Oči, kaj je pa to?” Oče z nasmehom na obrazu odgovori: “Sraka, sin moj.” In tako ga je sin še 30-krat vprašal, kaj je to. Oče si je zabeležil v dnevnik: danes me je sin tridesetkrat vprašal o sraki. To je bila najbolj prikupna stvar na svetu. Leta gredo mimo in sin je star 32 let. Oče ga pokliče: “Sin, te lahko obiščem?” Sin odgovori. “Oči, trenutno ni pravi čas!” Oče: “Samo 10 min mi nakloni. O nečem bi se rad pogovoril.” Sin: “V redu, kakorkoli.” Odpeljeta se v park. Sin nervozno. “Kaj je to zdaj oči? Imam pomembne stvari za narediti, nimam časa za to.” Oče: “Samo sprehodi se z mano”. Oče zagleda srako in vpraša sina: “Sin, kaj je to?” Sin odgovori: “Resno oče? Sraka je!.” Oče: “aha, kaj pa je to?” Sin se zadere: “Ali je to kakšna igra? Delo imam! Sraka je! Ali ne vidiš? Ravnokar sem ti povedal, da je sraka! Saj sem ti vendar prejšnji mesec kupil nova očala! Zakaj se meni to dogaja? Oče zakaj si tako težak? Ne razumem kje je težava. Samo povej kaj želiš?” Oče vzame v roke dnevnik in reče: “Sin, to je nekaj kar se je zgodilo 30 let nazaj. Sprehajala sva se po tem parku in ti si zagledal srako in me 30-krat vprašal kaj je to. In vsakič sem ti z nasmehom odgovoril – sraka. Ti nisi tega zmogel niti dvakrat.”
Kaj dajemo svojim staršem? Kaj so oni naredili za nas in kaj smo mi za njih? Koliko staršev je posvetilo ves svoj čas otroku, ta pa jih danes niti ne pokliče? Ali jim nakloni samo nekaj minut dnevno. Se zavedamo občutka, da smo mi bili za njih nekaj najbolj pomembnega na svetu, danes pa so oni nam tako nepomembni? V breme, nadloga. Kako nepošteno je to? To bolečino nosijo s seboj vsak dan. Ko nam je nekaj pomembno, temu namenimo svoj čas. Večina posameznikov mojih let želi le čimprej stran od svojih staršev. Želi biti na svojem, biti s prijatelji. To grdo navado razvijamo že sedaj, in z leti se bo le slabšala.
Tudi naši starši, babice in dedki imajo čustva. Zelo nas ščitijo. Za njih (in to ne bomo vedeli dokler sami ne postanemo starši), ni važno koliko smo stari, lahko smo 60 pa smo za njih še vedno otroci. Še vedno se spominjajo ko so nam previjali plenice. Ko so nas dojili. Ko so znami podirali kupčke. In čistili za nami, ko smo se polulali. Tega se še vedno spominjajo. Mi se ne. Naši otroci se tega ne bodo spominjali. Ko bodo naši otroci nekega dne diplomirali, se poročili, imeli svoje družine, se tega ne bodo spominjali. Ampak uganite, kdo ne bo nikoli pozabil? Vi, jaz. In ko bo nam otrok rekel, nimam časa, nas bo to bolelo. Naši starši so (so bili) naše življenje. Vse so dali in delali za nas. Se zavedamo tega? Imeli so polno narčtov za svoje življenje, dokler nismo prišli mi in postali njihov načrt. In mi si drznemo, da ko ena stvar ne gre tako, kot smo želeli, ko ene stvari nočemo slišati, se razjezimo. Starši so težki, z ničemer zadovoljni. Kaj pa vi? Kaj pa jaz?
Nasilje nad starejšimi se pojavlja v vseh oblikah in v vseh družbah. Močno vpliva na dobro počutje starejših, tako neposredno z zanemarjanjem in/ali fizičnim nasiljem, kot tudi posredno zaradi psihične zlorabe ali katerih drugih oblik slabega ravnanja, ki puščajo osebo z občutkom marginalnosti, ranljivosti in nesposobnosti. To ni le problem posameznikov, žrtev nasilja, ampak problem celotne družbe, države. Vsako nasilje, zloraba ali trpinčenje starejših pomeni kršitev njihovih pravic, s čimer je povezana tudi vrsta neizpolnjenih dolžnosti bližnjih in institucij, ki so dolžni zaščititi starostnike. Žrtve težko spregovorijo o nasilju, predvsem zaradi občutka sramu in strahu, da bi se nasilje še povečalo. Zato je na nas, mlajših generacijah, da nismo tiho, temveč spregovorimo in ukrepamo. In ne le ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi, ampak vsak dan!